Po kateri metodi moram meriti vrednosti za potni list?

Kaj konkretno morate storiti

Kaj se od vas pričakuje

Uredba ESPR v členu 39 določa, da morajo vrednosti, ki se uporabljajo za digitalni produktni potni list, temeljiti na testnih, merilnih ali računskih metodah, ki so zanesljive, točne in ponovljive. To ni samostojna zahteva: člen 39 deluje skupaj s členi 5 do 7, v katerih je navedeno, katere zahteve glede delovanja in informacij se določijo po skupinah izdelkov. Za jeklo in druge železove proizvode se te metode izpolnijo prek delegiranih aktov po skupinah izdelkov — specifična metoda za jeklo še ni dostopna.

Metoda mora biti zanesljiva, točna in ponovljiva

V praksi to pomeni, da podjetje s 10 do 100 zaposlenimi ne sme preprosto uporabljati lastne računske metode in je predstavljati kot dokončne. Uredba zahteva metodo, ki bi jo drugo podjetje s isto surovino in istim procesom uporabilo do primerljivega rezultata. Za kovinarsko predelavo, ki na primer navede delež odpadkov v taljenju ali izračuna emisije CO2 na tono jekla, je to razlog, da se ne zanašate na notranji model v Excelu brez utemeljitve, temveč na metodo, ki je usklađena s tem, kar se bo pozneje določilo v delegiranem aktu. O tem si oglejte tudi kako beležite delež odpadkov v taljenju in kako dokazujete emisije CO2 na tono jekla.

Metoda izhaja iz pravilnika specifičnega za skupino izdelkov

Členi 5 do 7 ESPR določajo, da se zahteve izpopolnijo po skupinah izdelkov, in člen 39 se na to nanašal z določitvijo, da se tudi pripadajoča merilna metoda določi po skupini izdelkov — ne generično za vse proizvode hkrati. Za trgovino s jeklom ali gradbeno podjetje to pomeni, da se metoda, ki se določi na primer za pohištvo ali elektroniko, ne prenese brez zadržkov na polpreprodaje iz železa in jekla. Čakamo lastno izpopolnitev za to skupino izdelkov, do takrat pa ni zakonsko predpisane računske metode, na katero bi se lahko zanašali.

Obstoječe norme so lahko osnova, vendar niso avtomatično metoda ESPR

Številna podjetja že delujejo z normami, kot so EN-standardi za vrste jekla, ali z izračuni CO2 v skladu z obstoječimi dogovori v panogi. Člen 39 dopušča možnost, da se navežete na priznane norme, vendar se to zagotovo zgodi šele, ko delegirani akt navaja posebno normo ali testno metodo. Za podjetje, ki že dela s certifikatom v skladu s standardom EN 10204, je smiselno preveriti, kako se ta certifikat nanaša na prihodnji potni list — glej kako se potrdilo o pregledu 3.1 nanaša na potni list proizvoda`. Ta certifikat sedaj že nekaj dokazuje, vendar ni gotovo, ali pokriva isto metodo, ki se bo pozneje zahtevala za potni list.

Metoda mora biti kontrolna za tretje osebe

Ponavljajoč se element v členu 39 je, da uporabljena metoda omogoča nadzor: vrednost v potnem listu mora biti sledljiva do načina, na katerega je bila določena. Za podjetje te velikosti to pomeni, da se ne zabeleži le rezultat (številka), temveč tudi kako je ta številka nastala: katera merilna oprema, kakšen vzorec, katera računska formula. Kdor mora preveriti, kdo ima pravico videti te osnovne podatke, si več prebere pri kdo sme gledati katere podatke iz productpassporta.

Kjer se v praksi ne gre

Prvo situacijo, ki se pogosto pojavi: podjetje uporablja notranjo računsko metodo za emisije CO2, ki je bila sestavljena za drugačen namen (na primer poročilo stranki), in to metodo neposredno uporabi na potnem listu, ne da bi preverilo, ali je usklađena s tem, kar bo zahtevala metoda ESPR.

Drugič: dobavitelj zlitin zagotavlja vrednosti brez navedbe testne metode, ki se je uporabila, kar pomeni, da prejemnik dobi številko, ki je ni mogoče slediti. To se nanaša tudi na vprašanje, kateri elementi legiranja se morajo navesti — navedeno odstotek brez metode je težko preveriti.

Tretja situacija: podjetje meša normo, s katero je označena vrsta jekla, z metodo, s katero je določena vrednost lastnosti (npr. reciklabilnost). To sta dve različni stvari — norma pove kaj o vrsti jekla, metoda pa pove kaj o tem, kako je bila lastnost izmerjena. Kdor jih želi razločiti, jih lahko primerja s kako se vrsta jekla in norma določita v primerjavi z kako se reciklabilnost dokaže.

Četrta: podjetje ne čaka končne metode in že objavlja vrednosti na podlagi predpostavke, ne da bi bila ta predpostavka jasno prepoznavna. Takoj ko se pojavi delegirani akt, lahko to vodi do potrebnega prilagoditve že objavljenih potnih listov.

Peta: podjetje predpostavlja, da je merilna metoda za potni list enaka metodi, ki se uporablja za poročanje po CBAM. Oba predpisa imata lastne definicije in načine izračuna; kdor to želi primerjati, najde več o drugih predpisih pri kaj CBAM pomeni za uvoz jekla.

Kaj lahko dokumentirate

• Pregled, katere vrednosti se že merijo ali izračunavajo in po kateri metodi se to izvaja (notranji protokol, norma, certifikat).
• Navedek vira pri vsaki vrednosti: katero testno poročilo, katero vzorčenje, katera računska formula je na podlagi.
• Opomba pri vsaki vrednosti, ki še ni bila določena po usklajeni metodi ESPR, tako da jo je kasneje mogoče zlahka najti in prilagoditi.
• Dopisovanje s ponudniki o metodi, s katero so določili svoje vrednosti (npr. delež legirnih elementov ali delež odpadkov).
• Primerjava obstoječih certifikatov (kot so certifikati revizije 3.1) in podatkov, ki jih bo potni list pozneje zahteval, tako da je jasno, kateri del je že obsegan in kateri del še manjka.
• Dnevnik sprememb merilnih metod, tako da je pri poznejšem nadzoru jasno, katera metoda je bila uporabljena v katerem času.